Vseprisotni upor
Ob neprestanih napadih na reproduktivne pravice, militarizaciji in naraščajoči revščini se stanje enakosti spolov po vsem svetu močno slabša, istočasno pa ženske* v družbi aktivno utrjujejo svoj položaj. Poudarek 29. edicije festivala Mesto žensk ne bo na objokovanju izgub, temveč na prizadevanjih za naš vseprisotni upor in njegove nenehne pridobitve.
Ženske so bile v zgodovini udeleženke in pobudnice številnih družbenih bojev, katerih cilji so bili tako pozivi k družbeni pravičnosti kot zavzemanje za osebne svoboščine in razširitev obsega pravic ali privilegijev za različne skupine. Prav tako so bile aktivno vključene v protirežimske, protiokupacijske boje in gibanja za osamosvojitev.
V svojem priznanem delu Why Civil Resistance Works (Zakaj civilni upor deluje) avtorici Erica Chenoweth in Maria J. Stephan trdita, da je množična udeležba ključna za uspeh političnih kampanj. Njuna najpomembnejša trditev, podprta z empiričnimi podatki, je, da nenasilna gibanja omogočajo vključenost raznolikih družbenih skupin. Dalj časa trajajoča raziskava Chenoweth in njene raziskovalne skupine, ki se je osredotočala na vprašanje spola v gibanjih upora, je razkrila, da so gibanja, ki dajejo pomemben poudarek na enakosti spolov ali na večji vključenosti žensk, uspešnejša in pozitivno vplivajo na enakost spolov po koncu boja.
Ženske so bile in še vedno so članice in voditeljice nenasilnih bojev in uporov. Da bi preizprašale splošno razširjene občutke, domneve in pozitivne stereotipe o bolj vključujoči, nenasilni ali vsaj manj nasilni »naravi« bojev, v katerih sodelujejo ali prevladujejo ženske, smo si vprašanje vseprisotnega upora žensk in spolno nekonformnih oseb izbrale za delovno temo 29. izvedbe Mesta žensk. V skladu s svojim poslanstvom je festival na strani tistih, ki poganjajo, dokumentirajo in spodbujajo boje za egalitarno prihodnost. Od pozivov k družbeni pravičnosti in enakosti spolov različnih družbenih razredov do uveljavljanja zakonitih pravic in pridobivanja teh za različne skupine, ki jih še nimajo, se dela, predstavljena na festivalu, osredotočajo na primere, ko spol, pogosto ob prekrivanju z drugimi ovirajočimi osebnimi okoliščinami, še poglablja družbeno ali politično izključenost.
Povabile smo umetnice in avtorice z vsega sveta, da predstavijo svoja dela na 29. festivalu Mesto žensk, ob tem pa odločno izpostavljamo lokalne zgodovine egalitarnih bojev, kot so na primer prizadevanja antifašističnih uporov Protifašistične fronte žensk (AFŽ). Poskusi dokumentiranja in ohranjanja te prezrte zgodovine, do katerih pogosto prihaja zunaj institucionalnih okvirov, je, kot piše Svetlana Slapšak, evfemizem, ki razkriva »spolno zaznamovanost pozabe«.
ekipa Mesta žensk
Od vikend revolucije do hidrorevolucije
V kolektivni globalni izkušnji in spominu se revolucije odvijajo hitro, vsak dan in celo ponoči, ni predaha ali upočasnitve, dokler ni zmaga dosežena. Tako smo se naučile v prejšnjem stoletju, od študentskih demonstracij v ZDA in Evropi v šestdesetih letih, do padca sredozemskih diktatur v sedemdesetih letih, južnokorejskih demonstracij v osemdesetih letih in Beograda leta 1997, pa tudi v tem stoletju, od Hongkonga, Katalonije vse do Francije. Večina teh revolucij se ni končala z zmago, nekatere, z izjemo padca diktature, pa so bile preprosto lepe.
V dvajsetih letih tega stoletja so se ob epidemiji pojavile nove oblike političnega boja tistih, ki so brez moči. Od številnih primerov po svetu mi pridejo na misel tri, ki kažejo določene podobnosti: slovenski, izraelski in srbski upor.
Njihov očiten skupni element je protestirati na določen dan v tednu, v začetku vikenda, tj. na strogo dela prost dan. Protestnice in protestniki se s tem odrekajo revolucionarni hitrosti, celo odločnosti, in izvajajo protest kot vsakodnevno rutino. Vlada je soočena s stalno prisotnostjo in vztrajanjem državljank in državljanov in ne s silovitim napadom ter pogumom neke revolucionarne fronte, ki jo je vedno lahko opustiti in se vdati v junaško usodo. Prednost vikend protestov je ta, da povežejo vse, sindikate, članice in člane strank in ljudi, ki se običajno ne podajo na ulice. Na protestih so zastopane vse generacije, vsi spoli, vsi družbeni razredi, saj so zahteve samoumevne ali minimalne. Ljudje imajo enostavno dovolj. Imeli so dovolj časa, da so spoznali, da je parlamentarna demokracija upogljiva, neotesana in lažniva, da so stranke moralno in intelektualno propadle, številne vodje pa čudaki in bedaki, da se socialna država sesuva ter da vladajo sebičnost, zapostavljanje in nepravičnost. Proti oblastem imajo popolnoma novo orožje, ki v sodobnosti do zdaj še ni bilo uporabljeno: čas. In ne gre za nek neskončen čas, ampak za uro, eno uro, trenutek, ko mora vlada oditi – zdaj, zdaj, zdaj. Trenutno najbolj tragičen upor z demonstracijami v Iranu kaže, da kljub številnim umorom, mučenju in smrtnim kaznim tudi najtežja oblika upora še vedno obstaja.
Prav ta primer bi nas lahko napeljal na vprašanje, če so vikend revolucije in nove oblike boja proti parlamentarno-demokratičnemu sistemu posledica neke vrste komodifikacije upora, prilagoditve navadam. Mar se nismo v dveh letih prilagodile epidemiji in vojni sredi Evrope? Mislim, da ne bi smele predaleč, saj sta lahko vikend revolucija in mirno vztrajanje učinkovito orodje proti največji nevarnosti, ki grozi vsakemu uporu: nacionalizmu. To je tisto, kar daje skoraj propadlim, napihnjenim, paranoidnim diktatorjem parlamentarnih demokracij krila tik preden padejo v blato. Nacionalizem lahko še vedno, če že ne služi uporom, te vsaj razbije in jih upočasni ter prepreči pričakovani razvoj misli in usmeritev proti kapitalizmu. Zato se za vikend mirno družite, razpravljajte, strinjajte, redno in vztrajno. Že samo ob rednosti se diktatorjem pordijo ušesa.
Vse navedeno jasno kaže, katera družbena skupina je najbolj zmožna izpolniti vse te zahteve: to so ženske z vsem svojim obširnim znanjem in veščinami, ki so se jih naučile od patriarhata. In potem smo prav v Sloveniji dobili novo lekcijo – čeprav katastrofalno – od rek in divjih voda. Vztrajnost in moč lahko in morata, ko je to potrebno, izkoristiti hitrost. Po poplavah moramo začeti drugače razmišljati o prostoru, rabi, potrošniških navadah: kritika, ki je prišla kot val in je ni nihče pričakoval. Ta kritika je revolucionarna, ker je svarilo vsem, tudi ekofeminizmu. Vode so bile osnova temeljnih sprememb v družbi, družini in vsake posameznice.
Svetlana Slapšak